Novice

kritike in recenzije

Je življenje le pot do iskanja novega sveta?

Kriterij.si, 31. maj 2020 ― Je življenje le pot do iskanja novega sveta? Klemen Janežič: Postaja samobitno Urednik Sun, 05/31/2020 - 19:03 Je življenje le pot do iskanja novega sveta? Gledalci smo ob vstopu v dvorano Stare mestne elektrarne opazili, da so tokrat tribune postavljene na odru, sedišča pa zakrita z zaveso. Prostor nas je tako prisilil v večjo povezanost z nastopajočim, Klemnom Janežičem, ter posledično vzpostavil močnejšo intimo. Vzdušje je bilo domače. Oder je simboliziral prostor, kjer je bivalo le eno bitje, kar mu je omogočilo samobitnost. Vprašamo se lahko, kakšen bi bil človek, če bi bil »rojen v naravo«, brez vzgoje in današnjih norm, ki določajo svet. Kakšen bi bil, če bi izhajal le iz svoje originalnosti, svojih občutkov in potreb? Narava bi bila njegova mati in živali njegov oče. Kakšni bi bili ljudje, če bi se vsi ustavili in izstopili na postaji Samobitno ter se posvetili le sebi, le tistemu delu nas, ki je samo naš in nam ga ne more nihče vzeti? Vse se začne z rojstvom, nastajanjem, rastjo in začetno nezavednostjo. Klemen Janežič je iz ležečega položaja počasi začel krčiti svoje telo, kot da bi se zbujal v nov dan in si za to vzel čas. Prekrit je bil s plaščem, ki je spominjal na kožo velike divje gozdne živali. Kakor da bi se skrival, je tičal pod njim in se premikal naokoli. Počasno premikanje okončin izpod kostuma je dajalo občutek previdnosti in metaforično uprizarjalo nas, ljudi, kako vedno stremimo ven, v neki neznan svet. Njegovo telo je zavzemalo najrazličnejše oblike, ponazarjalo različne vrste živali, imelo obliko stvora, roke so se premikale kot insekti, kot najbolj gibčne žuželke, ki lezejo po prsti. Njegove mišice so se napenjale in sproščale, kot pljuča, ki se razširijo, ko se napolnijo s kisikom, in se stisnejo ob izdihu. Vzdušje se je ustvarjalo z glasbo, človeškim glasom, toni in vibracijami. Tudi glasovi nastopajočega so bili večinoma živalske narave; od krikov pa vse do zastrašujočega smeha. Ob opazovanju slednjega sem doživela skorajda prav
Midnight Family (2019)

Midnight Family (2019)

Filmski kotiček, 28. maj 2020 ― Fer Ochoa, Josue Ochoa & Juan Ochoa in Midnight Family (2019), Foto: Official site Slovenski naslov: - Država: Mehika Jezik: španščina Leto: 2019 Žanri: dokumentarni Dolžina: 81',  Imdb  Režija: Luke Lorentzen Scenarij: Luke Lorentzen Igrajo: Fer Ochoa, Josue Ochoa, Juan Ochoa V Mexico Cityju po uradnih evidencah živi okoli 9 milijonov prebivalcev, po neuradnih pa v mehiškem prestolnici živi skoraj 20 milijonov ljudi.  Za nujno medicinsko pomoč in prevoz ponesrečencev do bolnišnic je v povprečju na voljo le 45 reševalnih vozil v državni lasti, ki bolnikom in ponesrečencem nudijo brezplačno asistenco. Občutno premalo za potrebe tako obljudenega mesta, v katerem reševalna vozila po grobih ocenah opravijo več kot tisoč nujnih voženj na dan. V takšnih razmerah le redki dočakajo prihod brezplačnega reševalnega vozila, vsi ostali pa so prisiljeni koristiti usluge številnih zasebnih reševalnih ekip, ki s prisluškovanjem policijskih frekvenc prihajajo do informacij o dogodkih in nesrečah. In ko pride do dogodka v četrti, v kateri glede na strukturo prebivalstva lahko pričakujejo plačilo za svoje usluge, se dirka proti kraju dogodka lahko začne. Kdor prej pride, prej melje.  V fokusu ameriškega režiserja in scenarista Luka Lorentzena je družina Ochoa: oče Fer, in njegova sinova Juah in Josue. Za volanom družinskega reševalnega vozila je najpogosteje 18-letni Juan, mlajši Josue pa je osnovnošolec, ki se običajno zadržuje zadaj, v prostoru za paciente in včasih, če je potrebno, skrit za majhno pregrado – njegovim skrivališčem med policijskimi kontrolami. O družinskih kvalifikacijah za opravljanje poklica ni povedano veliko, vendar je njihova usposobljenost za opravljanje tako odgovornega poklica močno vprašljiva. Kljub temu jim predanosti pri opravljanju dela ne moremo očitati, saj so napol legalne ekipe včasih edina pomoč, ki so jo deležni ponesrečenci. Kajti, ko pomoči ni, vsakršna pomoč je dobrodošla.  V približno 70 nočeh, ki so jih režiser in
Zajeban je ne bit desničar dans

Zajeban je ne bit desničar dans

Radio Študent, 27. maj 2020 ― Prav ste slišali, ampak bom povedal še enkrat in tokrat si zapomnite: zajeban je ne bit desničar dans. “Zajeban”, ja, težka situacija v kriznem stanju, človek se mora opredeliti, ne da se biti nevtralen, tudi če hočeš, boš padel na neko stran; sredinci dobijo v krizi sredinca, izkažejo se za neodločne in brezidejne.
Greed (2019)

Greed (2019)

Filmski kotiček, 26. maj 2020 ― Steve Coogan in Greed (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: komedija, drama Dolžina: 104',  Imdb  Režija: Michael Winterbottom Scenarij: Michael Winterbottom, Sean Gray Igrajo: Steve Coogan, Isla Fisher, Shirley Henderson, David Mitchel, Asa Butterfield Michael Winterbottom je eden filmarjev, ki sem mu ob vsakem novem filmu pripravljen ponuditi priložnost. In če gre za eno izmed njegovih številnih kolaboracija s Stevom Cooganom, potem je zadeva toliko bolj mična. Priznam, da imam "soft spot" za Winterbottoma, čeprav ta v zadnjem obdobju ni storil nič spektakularnega, razen ponavljajočega se, vedno delujočega recepta, po katerem že vrsto let z Cooganom in Robom Brydonom ustvarja izvrstni tv projekt The Trip.  A vrnimo se raje k naslovnemu projektu, s katerim nas Anglež v zanj značilnem satiričnem slogu pelje v svet superbogatih, med posameznike, ki dogajanje opazujejo z vrha piramide zgrajene na temeljih sodobne potrošniške družbe. Z mešanjem elementov filma v filmu in lažnega dokumentarca Winterbottom zaokroži zgodbo o izmišljenem multimilijarderju Richardu McCreadiju (za znance Greedy McCreadie), modnem mogulu, ki je svoj imperij zgradil na iz poslovnega vidika briljantnem, a skoraj vedno moralno spornem izkoriščanju možnosti, ki jih prodornim posameznikom njegovega kova ponuja surovi kapitalizem.  Osrednji dogodek filma je praznovanje Richardovega 60. rojstnega dneva na grškem otoku Mikonos, počitniškem zbirališču svetovnega jet-seta, na katerem delavci že postavljajo imitacijo spektakularne gladiatorske arene, ki bo središče slavnostnega programa. "Takšno, kot v tistem filmu z Russellom Crowom!" kot rad večkrat poudari Richard, ki samega sebe očitno doživlja kot nekakšnega gladiatorja v areni poslovnih priložnosti. V ta namen je dal pripeljati celo čisto pravega, a nekoliko zaspanega leva, ki bo z nekaj spodbude (malce kokaina) vendarle pokazal svojo pravo čud.  Zgodba s skoki v pretekl
še novic